Naša Bella

Je najstarejša pasma nemških ptičarjev, katero se kot tako vzreja že več kot 100 let. V nemško knjigo pasem je bila kot čista pasma vpisana leta 1896. Torej izvira iz Nemčije, pokrajine Türingen, pasma pa je dobila ime po dvoru vojvode Karlu Augustu Weimarskem, kateri je prvi začel loviti s takratnimi predstavniki te pasme. Takega psa so imeli le člani njegovega dvora in plemstvo. Prvotno je bil namen te pasme lov na veliko divjad, šele na Bavarskih dvorih so mu priučili poljsko in vodno delo. Na polju najdeno perjad ali zajca nakaže s stojo, jo dvigne in po uplenitvi prinese k lovcu. V vodi pa poišče – šari po ločju za racami in jo potisne na vidno gladino, kjer jo po odstrelu tudi prinese do lovca. Kljub svojemu močnemu zobovju, prinesenega ne sme poškodovati, stiskati ali žvečiti, imeti mora nežen prijem.

Weimaranec je  velik, telesno skladno oblikovan lovski pes. Ima svojevrstno barvo dlake, od svetlo sive (srebrne) do rjavkasto sive, poznamo kratkodlake in dolgodlake predstavnike. Dlaka je kratka, gladka in nežna na otip, podlanke skoraj nima. Njegova glava je masivna, pri psicah nežnejša, ima daljši nosni koren z velikim smrčkom. Značilne ima tudi oči, jantarjeve barve, pri mladičkih pa so pogosto modre. Visok je med 59 do 70 cm, težak odvisno od spola od 25 do 40 kg. Pri gibanju so izredno elegantni in usklajeni, zato jim rečejo »sivi duh«. Ti psi so izredno temperamentni, učljivi, vodljivi, imajo zelo razvit lovski nagon. Pri primernem in pravilnem šolanju je zelo dojemljiv, ves vložen trud ti na koncu povrne, čeprav zna včasih delati čisto po svoje. Primeren je za aktivne vodnike, potrebuje vsakodnevno gibanje ali je to šport v naravi ali drugo njemu primerno delo. V nasprotnem primeru lahko postane nadležen, depresiven in tako lahko poškoduje marsikatero stvar. Priporočljivo je življenje z lastnikom, družino, tudi v hiši, kjer se zelo dobro počuti. Po prostorih te spremlja pri vsakem premiku. Zelo rad je v stiku z družino, sprejme in ima rad tudi otroke. Je tudi odličen čuvaj, ki pa nikoli ne pretirava z laježem, prej je bolj tih kot glasen pes. Ko pa spusti svoj zvok, pa lahko veš, da je to zaresen pes. Za vzrejo so primerni samo psi po standardih in opravljenimi obveznimi preizkušnjami, pri nas do dveh let JZP (jesenska vzrejna preizkušnja)  ali za starejše ŠPP (širša poljska preizkušnja).